Žana Klobučar
Če si izpod mojega peresa v tej rubriki obetaš besede o kužkih, te bo današnja vsebina najverjetneje nekoliko presenetila. Namreč … ne bom pisala o svojih dragih ljubljenčkih podvrste Canis lupus familiaris (pes), pač pa vam danes z veseljem predstavim svoje prijateljčke vrste Ovis Aries (ovca).
Torej … v začetku letošnje pomladi so v naš dom prispele tri ovčke, pasme kamerunska ovca. Dve samički, gospe srednjih let, in samček, najstnik – mali divjak. Seveda niso prišle dobesedno »V« naš dom, da ne bo pomote. Dobile so čisto svojo hiško in velik ograjen prostor. Po videzu kamerunske ovce močno spominjajo na koze. Izvirajo iz Zahodne / Osrednje Afrike. Znane so predvsem po tem, da nimajo volne – imajo namreč posebno dlako. Kamerunskih ovc ni potrebno briti / striči. Ne zahtevajo veliko nege in njihova oskrba ne terja veliko časa.
Večinoma so rjave barve s črnim trebuhom in črnimi nožicami. Lahko se pojavijo tudi druge barvne kombinacije v dveh barvah (belo-rjava, črno-bela) ali treh (belo-rjavo-črna). Samci imajo rogove. Tehtajo približno 40 kg, medtem ko »bela ovca« (npr. slovenska najštevilčnejša avtohtona jezersko-solčavska ovca) tehta približno 80 kg.
Samci (ovni) imajo rogove in pod vratom dolgo dlako. Literatura in strokovnjaki zagovarjajo ter spodbujajo prosto rejo ovac skozi vse leto. To pomeni, da živijo prosto na pašniku, morajo pa seveda imeti možnost stalnega dostopa do ustreznega zavetja.
Ko narava zaigra v jesenskih tonih, se dlaka kamerunske ovce močno ojača in pripravi na zimski čas. Postane daljša, gostejša in nekoliko drugačne barve.
Spomladi začne ta dlaka odpadati in takrat je njihova pričeska videti precej klavrno. Ljudje jih vzrejajo zaradi mesa, ki naj bi bilo izredno okusno. Za proizvodnjo mleka, kamerunska ovca ni primerna / uporabna, ker ga proizvede dovolj le za svojega mladiča. V naš dom so ovčke prišle zgolj zato, da bi »pomagale kositi«. In kot naši novi prijatelji.
No, ta ideja »s košnjo« se ni obnesla, saj smo opazili, da jim je naša skrbno pokošena trata veliko slajša, kot trava v njihovi ogradi. Zato zdaj jaz kosim njim. Se je pa lepo obneslo tisto »s prijateljstvom«.
Ob prihodu sicer niso bile vajene druženja z ljudmi, bile so plašne in boječe. Rabile so svoj čas, nekaj vloženega truda in dovolj priboljškov, ki so služili za lažje navezovanje prvih stikov in kasneje predvsem kot motivacija. Kot posladek jim teknejo zlasti koruza in suhi kruh, ki ga izberejo raje kot npr. korenček ali jabolko. Njihova osnovna hrana je sveža trava in seno.
Na poti našega spoznavanja in zbliževanja smo z vsakim druženjem naredili nov korak naprej. Vmes smo sicer tudi kdaj obstali, sploh, ko me je oven začel »rukati« z glavo, a smo kmalu stopili spet korak naprej. Postajale so vse bolj sproščene in družabne.
Zgodilo se je nekaj trenutkov, ko se mi je zazdelo, da so te ovčke v bistvu zelo pametne, zato sem se malo poigrala. Priboljški + čas = rezultat. Ni minilo dolgo, ko so že vsi trije prišli k meni na poklic. Dobro se učijo novih stvari in si jih tudi zapomnijo. Na primer: vsi trije zdaj že znajo hoditi ob nogi, znajo se ustaviti in stati na mestu, znajo se obrniti, samički znata dati poljubček, znata se s prednjimi tačkami povzpeti na človeka in s tačko »praskati« … oven je pa mojster agilitija. Tudi to je nastalo bolj iz heca, ampak on se čisto razživi. Premagal je začetni strah, naučil se je skočiti čez ovire, zdaj pa že skoči kar na besedo »hop-hop«. Tudi slalom mu gre odlično od tačk. Oboje zna zdaj tudi že povezati – teče slalom in nato skoči čez ovire. Za nagrado dobi priboljšek in pohvalo.
Odkar se igramo in učimo vse te zanimivosti, je oven prenehal butati z glavo. Očitno je to počel zaradi iskanja pozornosti. Večkrat jih tudi spustimo k nam na trato in zdaj že tudi razumejo na besedo, ko gremo nazaj na njihov pašnik. Učenje ovac je težje, kot učenje psov, s katerimi lahko delam individualno. Ovce so čredne živali in se zmeraj držijo skupaj, zato je težko učiti le eno samo. Do nepoznanih ljudi so pa še precej zadržane.
Odkrito povedano – nisem si predstavljala, da bodo ovce tako zelo zabavni ljubljenčki, pripravljeni sodelovati in sposobni graditi tako zanimiv in ljubeč odnos.
Dolžina bloga je (k sreči) omejena in nekje je treba končati. Ob koncu vam polagam na srce – če vam kdo reče, da ste (kot) ovca, vzemite to kot kompliment. Ste zabavni, prijazni, lepi in pametni! In še to: ovce ne sledijo »na slepo«, sledijo le temu (tistemu), čemur (komu) zaupajo in takrat, ko se počutijo varne.
Pa lep ovčji pozdrav!
